Luke 20

20. Poglavje

1In zgodi se enega tistih dni, ko je učil ljudstvo v templju in oznanjeval evangelij, da pridejo višji duhovniki in pismarji s starejšinami 2in ga ogovore in reko: Povej nam, s kakšno oblastjo to delaš? ali kdo je, ki ti je dal to oblast? 3Odgovori pa in jim reče: Vprašal bom tudi jaz vas eno besedo. Povejte mi: 4Krst Janezov je li bil iz nebes ali od ljudi? 5A oni premišljujejo sami pri sebi, govoreč: Ako rečemo: Iz nebes, nam poreče: Zakaj mu niste verovali? 6Ako pa rečemo: Od ljudi, vse ljudstvo nas bo s kamenjem posulo, zakaj prepričano je, da je Janez prorok. 7In odgovore, da ne vedo, odkod. 8In Jezus jim reče: Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam. 9Ljudstvu pa začne praviti tole priliko: Nekdo je zasadil vinograd in ga dal vinogradnikom v najem, in odpotoval je za veliko časa. 10In ob svojem času pošlje k vinogradnikom hlapca, naj mu dado od sadu vinogradovega; a vinogradniki ga pretepo in odpošljejo praznega. 11In zopet pošlje drugega hlapca; a oni pretepo tudi tega in zasramote ter odpošljejo praznega. 12In zopet pošlje tretjega; in oni ranijo tudi tega in ga izženo. 13Reče pa gospodar vinogradov: Kaj naj storim? Pošljem sina svojega ljubljenega; ko bodo tega videli, nemara da se bodo bali. 14Ko ga pa vinogradniki ugledajo, se posvetujejo med seboj, govoreč: Ta je dedič; umorimo ga, da bode dediščina naša. 15In vržejo ga ven iz vinograda in umore. Kaj jim bo torej storil gospodar vinogradov? 16Pride in pogubi vinogradnike te in da vinograd drugim. Ko so pa to slišali, reko: Bog ne daj! 17On pa jih pogleda in reče: Kaj je torej to, kar je pisano: „Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, ta je postal glava voglu“? 18Vsak, kdor pade na ta kamen, se razbije; na kogar pa on pade, ga razdrobi. 19In pismarji in višji duhovniki bi bili radi položili nanj roke v to uro, ali zboje se ljudstva; spoznali so namreč, da je zanje povedal to priliko. 20In zalezujoč ga, pošljejo prežune, ki naj bi se hlinili pravične, da bi ga ujeli v besedi in ga potem izročili gosposki in oblasti poglavarjevi. 21In vprašajo ga, rekoč: Učenik, vemo, da prav govoriš in učiš ter ne gledaš ljudem na lice, marveč v resnici učiš pot Božjo. 22Je li prav, da dajemo cesarju davek, ali ne? 23Ker pa spozna njih zvijačo, jim reče: Kaj me izkušate? 24Pokažite mi denar. Čigavo podobo ima in napis? Pa reko: Cesarjevo. 25In on jim veli: Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega. 26In niso ga mogli ujeti v besedi vpričo ljudstva, in umolknejo, čudeč se odgovoru njegovemu. 27In pristopijo nekateri od saducejev, ki pravijo, da ni vstajenja, in ga vprašajo, 28rekoč: Učenik! Mojzes nam je napisal: Če komu umre brat, oženjen, pa brez otrok, naj vzame njegov brat ženo njegovo in zbudi seme bratu svojemu. 29Bilo je pa sedem bratov. In prvi vzame ženo in umre brez otrok. 30In drugi 31in tretji jo vzame, in tako tudi vseh sedem, in pomrjejo, ne da bi bili zapustili otrok. 32Naposled umre tudi žena. 33Ta žena torej čigava izmed njih bo ob vstajenju? zakaj sedem jih jo je imelo za ženo. 34In reče jim Jezus: Sinovi tega sveta se ženijo in možé. 35Ali ti, ki bodo spoznani za vredne, da dosežejo drugi svet in vstajenje iz mrtvih, se ne bodo ne ženili, ne možile; 36kajti tudi umreti ne morejo več: enaki so namreč angelom in so sinovi Božji, ker so sinovi vstajenja. 37Da pa mrtvi vstajajo, je pokazal tudi Mojzes v zgodbi o grmu, ko imenuje Gospoda Boga Abrahamovega in Boga Izakovega in Boga Jakobovega. 38Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih; zakaj njemu so vsi živi. 39Odgovore pa nekateri pismarji in reko: Učenik, dobro si povedal. 40Kajti nič več si ga niso upali vpraševati. 41Reče jim pa: Kako pravijo, da je Kristus sin Davidov? 42David sam namreč pravi v knjigi psalmov: „Rekel je Gospod Gospodu mojemu: Sedi na desnici moji, 43dokler ne položim sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje“. 44David ga torej imenuje Gospoda, in kako je sin njegov? 45A ko ga vse ljudstvo posluša, reče učencem svojim: 46Varujte se pismarjev, ki radi hodijo v dolgih oblačilih in ljubijo pozdrave po ulicah in prve stole v shodnicah in prve prostore na gostijah, 47ki požirajo vdovam hiše in opravljajo na videz dolge molitve. Ti prejmejo ostrejšo sodbo.